Šentjošt nad Horjulom, župnišče
ŠTUDIJA FASAD IN IDEJNA ZASNOVA PRENOVE
Vid Klančar u.d.i.a., april 2009

STAVBNA ZGODOVINA

Župnišče v Šentjoštu nad Horjulom je ena starejših še ohranjenih stavb v vasi. Z dominantno lego in kvalitetno arhitekturo priča o pomenu, ki ga je imel objekt v času nastanka, prav tako pa o gmotnem položaju in izobraženosti cerkvenega naročnika. Zgodovinski viri pričajo, da so cerkvene oblasti nastanitev vikarja pogojevale s tem, da domačini poskrbijo za objekt. Vikariat je bil v Šentjoštu ustanovljen 1681, leto kasneje pa v Šentjoštu naseljen prvi vikar. Letnica lahko služi za okviren čas nastanka župnišča oz. njegovega predhodnika, ki je del današnjega objekta. Naslednji dokument je opis Šentjošta v vojaški karti iz 18. stoletja, kjer je kot zidan objekt v vasi naveden tudi 'farovž'. Malo kasneje obstoj župnišča potrdi tudi franciscejski kataster, ki odraža stanje v začetku 19. stoletja. Takrat je bilo župnišče današnjih gabaritov, a brez arkadnega veznega hodnika in hleva, ki sta bila prizidana nekje sredi 19. stoletja, kar je vidno v reambuliranem franciscejskem katastru iz leta 1863/69.

Izsek iz Franciscejskega katastra, št. 180, k.o. St. Jobst, Vir: Arhiv RS.
Od srede levo, gor viden objekt v roza barvi, kar pomeni da gre za zidan (in ne lesen) objekt. ž

Izsek iz reambuliranega Franciscejskega katastra, št. 180, k.o. St. Jobst, Vir: Arhiv RS.
Ob župnišču že vidna prizidan hlev in vezni arkadni hodnik.

Kasnejši znani poseg je iz leta 1894, ko so strop v kuhinji in prostor v nadstropju obokali na železniške šine. Leta 1900 so bila narejena nova vhodna vrata s kamnitim portalom. Današnja podoba nam govori o tem, da so posegi, ki so sledili v 20. stoletju podobo župnišča okrnili. Predelane so bile okenske odprtine, prebeljena je bila lepa pleskarska fasadna dekoracija. Med drugo svetovno vojno so farani po partizanskem požigu kmetijske zadruge, v kateri je bila tudi trgovina, na V strani župnišča prizidali manjšo nadomestno trgovino, ki so jo kasneje uporabljali tudi za učilnico.

Zanimiv je načrt dežemera, ki je bil postavljen na vrtu Šentjoškega župnišča od leta 1895 do 1970. Izrisan je bil leta 1904, izrisani so bili vsi objekti in vrt. Vrisana je še šterna, ki je bila prislonjena na JZ vogal župnišča, prizidana učilnica pa še ne.

Načrt dežemera na župnijskem vrtu iz leta 1904.
Vir: http://meteo.arso.gov.si/uploads/probase/www/climate/text/sl/stations/sentjost.pdf

 

Prvoobhajanci slikani pred 'šterno'.

Nekateri podatki o stavbni zgodovini župnišča so povzeti po dveh zapisih, ki sta jih napisala domačina dr. Tone Košir in prof. Janko Maček. Obe besedili sta dosegljivi na naslednjih povezavah:

dr. Tone Košir, Šentjoški farovž, Pogled z zgodovinskega stališča, Suhi Dol, 25. marec 2009

prof. Janko Maček, Štantov iz Šentjošta, Nekaj podatkov o šentjoškem župnišču, Ljubljana, 14. marca 2009

 

Župnišče v Šentjoštu danes. Med hlevom in župniščem viden neustrezen prizidek (učilnica), ki zakriva vezni arkadni velban hodnik med hlevom in župniščem.

VREDNOTENJE

Posegi v 20. stoletju so podobo župnišča osiromašili. K sreči je šlo za posege, ki so se dotikali le zunanje podobe, tako, da je večina kvalitetnih arhitekturnih elementov še vedno ohranjenih:

- stavbni gabariti župnišča, hleva in veznega hodnika,
- strešni nakloni,
- velbani veži v pritličju in nadstropju,
- velbana klet,
- zelo zanimiv velban arkadni povezovalni hodnik med hlevom in župniščem,
- velban hlev s središčnim kamnitim stebrom,
- več arhitekturnih detajlov (leseni oboj hleva, odkapni venci, kamniti portal) ter
- nekaj opreme in umetnin.

Ohranjeni so tudi sledovi poslikane fasade. S sondiranjem bi se verjetno dalo narediti podrobno rekonstrukcijo. Prav tako bi se s sondiranjem lahko določilo prvotne pozicije in velikosti oken.

Vidni sledovi fasadne poslikave v obliki temno rdeče obrobljenih kasetiranih polj.

Poleg stavbnega pomena ima župnišče tudi pomen v naselbinskem kontekstu, saj s svojo velikostjo in lego še vedno predstavlja prostorsko dominanto.

Stara fotografija Šentjošta. Vidna dominantna lega in pojava župnišča (poleg cerkva).

Hkrati je župnišče tudi vezni člen med cerkvama in zgledno obnovljeno 'Možinetovo hišo'. Prisotnost teh objektov daje vaškemu jedru izjemno vrednost, hkrati pa nudijo dober potencial za ureditev še neurejenega in neartikuliranega vaškega središča.

Z leve proti desni: obnovljena Možinetova hiša, cerkev sv. Janeza Evangelista, cerkev sv. Jošta.

Zanemarljivo ni tudi nesnovno izročilo, ki je vedno del stavne dediščine. Pomembni vlogo je župnišče odigralo v dogodkih med drugo svetovno vojno. Manj znan je podatek, da je v njem od l. 1898 do leta 1908 kot župnik služboval Franc Lakmayer. Po rodu je bil Čeh. Poleg duhovnega poklica pa je bil tudi strasten čebelar. Leta 1907 in 1908 je izdal dva 'snopiča' knjige Umni čebelar. Knjiga je nastajala Šentjoštu. V času njegovega službovanja je bil na župnijskem vrtu postavljen lep čebelnjak. Iz Šentjošta je šel za župnika v Preddvor, kjer mu je pred leti čebelarsko društvo postavilo spomenik.

'LJUDSKO' VREDNOTENJE

Ponekod na podeželju je pogled na kulturno dediščino še vedno obremenjen z vsesplošnim odklonilnim odnosom. Ta je bil močno poudarjen po drugi svetovni vojni, ko se je nekatere najkvalitetnejše kulturne spomenike načrtno uničevalo (npr. gradovi, vaška jedra,...). Prenove so bile redke, a velikokrat nekvalitetne, kar je tudi pripomoglo k vzdrževanju negativnega odnosa do dediščine. Ponekod na podeželju je tak odnos do dediščine še močno prisoten. Posledica je stalno, včasih celo načrtno zanemarjanje dediščine, češ "saj se bo tako ali tako samo podrlo". K sreči vse pogostejši primeri uspešnih prenov v zadnjih letih odnos do dediščine počasi izboljšujejo. Pomembno je tudi zavedanje o pomenu ohranjanja kulturne dediščine. Lepa je misel nekega župnika, ki je načrtno rušenje kulturne dediščine primerjal z rezanjem lastnih 'korenin'.

V primeru Šentjoškega župnišča je k negativnemu odnosu krajanov pripomoglo dejstvo, da je bila s preteklimi posegi najbolj okrnjena zunanja podoba (fasadna poslikava in okenske odprtine), ki je ljudem najbolj na očeh. S posegi so bila delno 'iznakažena' prvotna skladna razmerja med fasadnimi odprtinami in stavbno maso. Prekritje fasadne poslikave pa je odvzelo čar gosposkega pridiha.

Ljudsko oko iz okrnjene fasade težko 'izlušči' kvalitetno prvotno podobo.

Zadnja desetletja se na objektu praktično niso izvajala osnovna vzdrževalna dela (krpanje strešne kritine, urejanje poškodovanih žlebov in dimnikov,...). Poleg okrnjene podobe zaradi posegov daje objekt tako tudi vtis zanemarjenosti, ki še dodatno pripomore k prepričanju, da gre za nekvaliteten objekt. Da pa gre za solidno gradnjo priča dejstvo, da tako dolgotrajnega zanemarjanja verjetno ne bi 'preživel' noben nov objekt, grajen po sistemu 'hitro in poceni'.

OŽIVLJANJE PRVOTNE PODOBE

Župnišče še vedno opravlja svojo funkcijo. V njem biva in uraduje domači župnik, uporablja se tudi za nekatere farne dejavnosti. Morebitna prenova bo morala upoštevati sodoben način bivanja in potrebe, ki jih ima v današnjem času župnija. Te se razlikujejo od tistih, ki jih je imelo župnišče v času nastanka. Zato je poleg obnove fasadne lupine pomembna tudi funkcionalna reorganizacija prostorov, ki morajo zadovoljiti sodobne funkcionalne potrebe. Naseljen in uporabljan objekt je najboljša garancija za njegovo ohranitev. Za ljudsko oko bo imela verjetno največji vpliv prenova zunanje podobe objekta, ki mora vključevati:

- odstranitev prizidane učilnice,
- vzpostavitev prvotnih okenskih odprtin,
- zamenjavo strešne kritine in
- rekonstrukcijo fasadne poslikave.

Našteti elementi prenove so vključeni v študijo fasad in idejno zasnovo, narejeni aprila 2009.

Povojna fotografija župnišča. Vidne še nepredelana okenske odprtine v pritličju.

ŠTUDIJA FASAD

Študija fasad je narejena v dveh varianta. Ena v grobem povzema vidne ostanke kasetne razdelitve fasade. Za točno rekonstrukcijo bi bilo potrebno sondiranje in natančnejše izmere. Druga varianta povzema tipično krasitev fasad s šivanimi robovi, katera pa na primeru župnišča ni potrjena.

Študija povzema le dosedanje ugotovitve in opažanja glede prvotne podobe fasad. Ne vključuje pa odstopanja, katerim bi botrovala funkcionalna preureditev v primeru prenove (npr. strešna okna, morebitni prizidek na S fasadi,...). Odstopanja bi bila možna predvsem na S fasadi, ker ni izpostavljena in že prvotno kot 'zadnja fasada' ni bila deležna večje oblikovne obdelave.

 

IDEJNA ZASNOVA

Posegi v idejni zasnovi so omejeni na obstoječe gabarite župnišča. Upoštevajoč vse sedaj neizkoriščene prostore, hlev in povezovalni hodnik je prostora veliko. Kljub vsemu, bi bilo verjetno potrebno ob morebitni prenovi na S strani, zaradi lažje organizacije prostorov in komunikacij, v manjšem obsegu poseči izven osnovnega gabarita župnišča (npr. stopnišče ali servisni prostori). Upoštevati je potrebno, da je na podstrehi župnišča in hleva še zelo veliko neizkoriščenega prostora. V primeru dodatnih potreb (npr. dvorana, skupna ležišča, stanovanje za gospodinjo, kaplana,...) je tako manevrskega prostora za načrtovanje dosti.

Cilj idejne zasnove je bil, da se preveri, kakšne možnosti nudijo obstoječi gabariti župnišča. Ob morebitni izdelavi projekta, bi se z manjšim prizidkom na S strani lahko prišlo še do funkcionalno boljših rešitev.

Razgibanost kompleksa (župnišče, povezovalni hodnik, hlev) omogoča fazno obnovo. Tako bi se npr. lahko najprej obnovilo hlev z veznim hodnikom, začasno župnijske dejavnosti selilo v ta del, nato pa obnovilo še župnišče. Župnijske dejavnosti bi tako lahko kljub prenovi potekale nemoteno.

Narejenih je več variant tlorisov, ki kažejo, da se različne rešitve možne z minimalnimi posegi v nosilno konstrukcijo objekta:

Z odstranitvijo prizidane učilnice, bi se sprostil prostor med hlevom, župniščem in povezovalnim hodnikom. Tako nastane majhen atrij, primeren za zbiranje ljudi (otroci pred veroukom, pevci,...).

Fotografija pogrebnega sprevoda iz časa, ko še ni bilo prizidane učilnice. Desno vidno gornje nadstropje povezovalnega arkadnega hodnika in odprto dvorišče pred njim (za sprevodom).